Pred leti sta Washington Post in Joshua Bell izvedla svojevrsten eksperiment. Joshua Bell, eden največjih koncertnih virtuozov današnjega časa, je v preprostih oblačilih, približno 45 minut, brezplačno igral v prostorih podzemne železnice, na violino, vredno 3,5 milijona dolarjev. Bilo je mrzlo, januarsko jutro in na tisoče ljudi je hitelo mimo njega, na delo.
Samo sedem oseb se je ustavilo in za nekaj minut prisluhnilo njegovemu igranju, med njimi 3 letni fantek. Mati je želela, da nadaljujeta pot, toda fantek je trmasto vztrajal pri poslušanju. Na koncu je mati popustila in se ustavila.
Joshua je v 45 minutah zbral 32 dolarjev napitnine. Dva dni pred poskusom, je imel Joshua Bell razprodan koncert v Bostonskem gledališču, povprečna cena vstopnice pa je bila okoli 100 dolarjev.
Seveda se je po objavi sprožil plaz komentarjev, o današnjem glasbenem okusu, o prepoznavanju kakovosti in talenta ipd. .
A sama se sprašujem ali se sploh znamo ustaviti ? Ali znamo še zaznati in ceniti tiste lepe, preproste stvari, ki so povsod okoli nas ? Ali nas je v to prisililo življenje, ali pa to dopuščamo sami in kako najti drugačno pot? Morda pa se odgovor skriva v naših malčkih, ki jih življenje še ni posrkalo vase. Le prisluhniti jim moramo.
Leave A Comment