INSPIRACIJA ali igra življenja in zgodbe narave

 so slike iz otroštva… skrivnostne podobe narave…

 odkar pomnim sem neusahljiv čudež narave vsrkavala kot nekaj kar me je izpolnjevalo, mi nudilo zavetje v žalosti ter mi krepilo zavedanje, da živim. Neizmerno me je vznemirjalo zaznavanje glasov, barv in oblik, ki jih je razkazovala. Veličastni gozdovi, v katerih so pomladi pod skrivnim grmičevjem vzcvetele prve velikonočnice in vonj šmarnic, ki smo jih nabirali ob potoku, skritim očem; poletna igra senc, s katerimi so se skozi razkošne krošnje dreves lovili sončni žarki in greli zoreče gozdne jagode na obronkih; jesenski želodi in listi tisočerih barvnih odtenkov, s katerimi smo se igrali ter odtisi sledi, ki so jih za seboj, v globokem snegu, puščale gozdne živali. Čas ni imel nobene omejitve. Neskončno dolgo sem lahko ležala v travi med tisočerimi travniškimi cvetovi in opazovala oblake, ki so lenobno plavali po nebu. Toliko čudovitih oblik kolikor jih premore otroška domišljija. Včasih so nebo prekrili nevihtni oblaki in razdivjala se je poletna nevihta, ki je vnašala nemir in pričakovanje. Včasih je sanjarije prekinilo murnovo »goslanje« v daljavi. In ko so na nebu zasvetile prve zvezde in je izgubljen utrinek zažarel preko neba, je bil čas, da se odpravim domov. In doživetja slehernega dne za vedno z menoj. Schuman: Sanjarjenje, Prizori iz otroštva.

je doba odraščanja… nedojemljivo človeško ustvarjanje…

 ko so moji bíti čustva vdahnila življenje, je z njimi prišlo spoznanje, da nikoli ne bom prenehala iskati tisto »nekaj več«. Niso vstopila neslišno, temveč v mogočni obliki, ki je v meni pustila neizbrisno sled. Čustva, ki se smejijo, jočejo, pripovedujejo in se igrajo. Z menoj in zame.

Nedosegljive mojstrovine velikih skladateljev, ki so prišle prve, so kot vihar razburkale tišino, ki sem jo do tedaj nosila v sebi. Iskanje je postalo bolj boleče in žalost se je zdela še bolj globoka. A upanje se je rodilo vedno znova in znova.

Iz ozadja se mi je nekoč razkril svet impresionistov. Čudežne poteze, v katerih je za vedno ostal ujet trenutek. Van Gogh-ove Sončnice, Monet-jevi vodni vrtovi in Renoir-jeve male deklice s senčniki in kanglicami. A tisti, h katerim se vedno znova vračam in pri katerih čas vedno znova izgubi omejenost so slikarji, meni tako ljube domače zemlje. Grohar, Jakopič in Kobilica. Predvsem slednja. Toliko topline izžarevajo njena dela. Ko jih opazujem, odplavam nekam daleč, kot bi se vrnila v tisti čas, trenutek…v njeno poletje ali med igro otrok v travi.

Neke poti v tujino se je pred menoj pojavila pravljična arhitektura. »Vogali bodo izginili in materija se bo pokazala v vsej svoji obilnosti astralnih okroglin. Sonce bo sijalo vanjo s strani in moja plača bo svetlejša kot svetloba sama,« Antonio Gaudí o svojem delu Casa Batllo. Čarobno arhitekturo pa sem kasneje našla tudi v Štanjelu. Zlita s pokrajino, preprosta in v čistih linijah zračnega prostora. Fabianijev park.

Toliko trpljenja, ljubezni, žalosti in upanja zlitega v ustvarjanju. Dela, ki niso za tisti čas, niti za današnjega. Mojstrovine, ki so večnost sama. Orff: Carmina Burana.

dozorevanje …iskanje smisla življenja…

 leta izkušenj, zaznavanj in iskanj so prinesla hvaležnost za vse, kar mi je bilo podarjeno in otožnost za tistim, kar je za vedno izgubljeno. Brezskrbno otroštvo, še nikoli prehojene stezice, zasanjana ljubezen, sen kresne noči in cvetovi, ki jih več ni. Edino, kar šteje je tisto, kar je še tu: čudež narave, četudi okrnjen od človeških rok in ustvarjanje v dobro tistega, kar nam je bilo dano. Življenja. Etičnega, edinstvenega človeku.

Na tih, topel, poletni večer se sprehodim po malem vrtu moje podeželske hiše. Narahlo se dotaknem dreves, ki sva jih zasadila. Poslušam šelestenje visokih, zorečih trav in opazujem ples ljubezni kresnic. Vonj cvetoče glicinije, potonik in jasmina me popelje v nek drug čas. Zazvoni telefon. »Mi lahko prosim, napišeš besedilo za mojo dobrodelno organizacijo?« Odprem knjige. Gledam fotografije otrok. Ranjenih v duši in na telesu. Njihove oči, ki ne razumejo. Ne razumem niti jaz. Bolečina me posrka vase. Jočem. V sosednji sobi mojemu dveletnemu vnuku mati poje uspavanko. Pod oknom se bohoti praprot. Pravijo, da njihov izvor sega več kot 450 milijonov let v preteklost. Beethoven: Moonlight Sonata. © by AGL